Žejtune

Malta, Nemčija, Katar / 2026 / 108 min 

režija: Alex Camilleri

vloge: Michela Farrugia, Nenu Borg, Michael Azzopardi, Frida Cauchi

Med potovanjem po otoku spozna Nenuja, osemdesetletnega ljudskega pevca brez dlake na jeziku, ki s svojo glasbo in življenjsko energijo omaje njeno željo po selitvi. Sedanjost se začne nepričakovano prepletati s preteklostjo in Mar znova vzljubi domovino, ki jo je želela zapustiti.

Režiser o filmu:

Moja mama je po babičini smrti podedovala ročno narisan zemljevid. Na njem je bila označena majhna parcela nekje na malteškem podeželju, brez naslova in koordinat, le z imeni cest, ki danes ne obstajajo več, in opisi pokrajine, ki se je medtem povsem spremenila. Nekega dne sta jo oče in mama želela najti. Imela sta samo ta zemljevid. Vrnila sta se prašna in praznih rok. Nista je našla. Na otoku, velikem komaj nekaj več kot 300 kvadratnih kilometrov, se mi je to zdelo skoraj neverjetno. Kako je lahko neki kraj tako blizu, pa vendar ostane neodkrit?

Prav ta skrivnost me je gnala k snemanju filma Żejtune. Ideja se je porodila v času, ko sem zapustil New York in se vrnil na Malto, otok, ki so ga moji starši pred desetletji zapustili zaradi gospodarskih in političnih razmer. Danes zunaj Malte živi več Maltežanov kot na otokih. Vedno sem se spraševal, kje je pravzaprav dom Maltežanov, če ne tukaj, in ali smo lahko še vedno Maltežani brez teh otokov.

Ne vem, kaj sem iskal, ko sem se vrnil v »staro domovino«. Vem pa, kaj sem našel – għano, izjemno malteško tradicijo ljudskega petja. Dva moža stopita drug proti drugemu v gostilni in si izmenjujeta improvizirane rimane verze. S poezijo povesta tisto, česar ne moreta povedati v običajnem pogovoru. To sem videl kot dialog skozi glasbo in dobil idejo za film.
Għana mi je pomagala, da sem raziskal vprašanja doma in pripadnosti ter občinstvu približal kulturo, ki je na filmskem platnu skoraj ne poznamo, kulturo, ki je v marsičem še vedno skrivnost tudi sami sebi.
Żejtune uteleša duh għane skozi glas Nenuja »'l-Brazz« Borga, mojstra te umetnosti in 82-letnega naturščika, ki je v filmu prvič stopil pred kamere. Nenujeva glasba je neprecenljiv kulturni zaklad, ki je bil v malteški družbi predolgo spregledan. To, da sem lahko spoznal Nenuja in njegov glas ovekovečil na filmskem platnu, je eden največjih privilegijev mojega ustvarjalnega življenja.

Glasba je nekaj neotipljivega, živi v nas. Prav zato bo morda preživela tudi silovito modernizacijo, ki pred našimi očmi briše velik. del nekdanje Malte. Danes rad raziskujem stranske otoške ceste, se namenoma izgubljam in zbiram zgodbe, ki razkrivajo nepričakovane podobe te dežele. Ko me obiščeta mama in oče, ju vedno znova presenetijo skrite poti in kotički Malte, ki jima jih pokažem, dele njune lastne domovine, ki jih nikoli nista poznala.

To me vedno znova opomni, da noben kraj ni tako majhen, kot si mislimo.