Južna Koreja, ZDA / 2023 / 105 min
anglešina / korejščina
režija: Celine Song
vloge: Greta Lee, Teo Yoo, John Magaro
zgodba
In-yun je korejska beseda za povezanost dveh ljudi ne le v enem, temveč skozi več življenj …
Otroška prijatelja Nora in Hae Sung sta se prisiljena ločiti, ko njena družina emigrira iz Južne Koreje. Dve desetletji pozneje zdaj odrasla pisateljica živi v New Yorku s svojim ameriškim možem Arthurjem, Hae Sung pa sklene, da jo bo za nekaj dni obiskal …
iz prve roke
»Nekoč sem se v baru v East Villageu znašla med svojo otroško ljubeznijo iz Koreje in svojim belim ameriškim možem. Nobeden od njiju v resnici ni govoril jezika drugega in razen mene nista imela razloga, da bi se poznala. Sedela sem torej tam in prevajala, ko sem začutila, da se dogaja nekaj posebnega. Kot bi postala nekakšen portal ali most med njima … Opazila sem tudi, da nas ljudje v baru gledajo, saj smo bili res čuden trio. Ni bilo jasno, kdo je moj partner oziroma ali je v trojici sploh kakšen par. Videla sem, da so radovedni. Spomnim se, kako sem razmišljala: ‘Ali res želite vedeti, v kakšnem razmerju smo drug z drugim? Kaj pa če bi se dejansko potrudila in vam povedala?’ Mislim, da film govori o takšnem neulovljivem odnosu oziroma vezi, ki se včasih splete med dvema človekoma in je ni mogoče opredeliti. /…/ Drama v filmih /…/ pogosto izhaja iz tega, da se odrasli obnašajo kot otroci. [Pretekla življenja pa so po drugi strani film] o treh ljudeh, ki se po najboljših močeh trudijo, da bi se vedli odraslo. Nihče od njih se ne prepira, nihče ne kriči. Napeto srečanje jim nekako uspe preživeti le s pomočjo ljubezni in medsebojnega spoštovanja, pri čemer se trudijo, da drug drugega ne bi prizadeli. /…/ Pomembno je, da Preteklih življenj ne razumemo kot zgodbe o iskanju partnerja. To je film o ljubezni. /…/ Govori o dveh moških, ki glavno junakinjo resnično poznata. In prav to se mi zdi najbolj romantično – mislim, da je bistvo vsake ljubezni v tem, da zares poznaš drugo osebo.«
– Celine Song
»Naša preteklost navsezadnje zmeraj sooblikuje našo sedanjost, tako kot sedanjost neizbežno soobstaja s preteklostjo. Režijska vizija Celine Song do izraza najbolj stopi predvsem tedaj, ko kljub svojemu gledališkemu ozadju prepusti prostor tišini in komunikacijo pogosto tke v odsotnosti dialogov: s premiki, kretnjami, pogledi. Ko otroška prijatelja /…/ raziskujeta turistične znamenitosti New Yorka, v njuni telesni komunikaciji za trenutek uzremo odsev Wong Kar Waijeve klasike Razpoložena za ljubezen. A Pretekla življenja ni film o zamujenih priložnostih in neizživetih ljubeznih, temveč o Nori in njeni razpeti identiteti, v katero sta za zmeraj odtisnjena jezik in kultura, ki ju njen mož nikoli ne bo mogel povsem razumeti.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik
