Francija, ZDA / 2025 / 105 min
režija: Richard Linklater
vloge: Guillaume Marbeck, Zoey Deutch, Aubry Dullin, Adrien Rouyard, Antoine Besson, Jodie Ruth Forest...
»Ne gre za priredbo filma Do zadnjega diha, ampak za poskus, da nanj pogledam iz drugega zornega kota. S svojo kamero se želim potopiti v leto 1959 ter oživiti čas, ljudi, vzdušje. Želim se družiti z ljudmi, ki so ustvarjali novi val. Igralcem sem rekel: ‘NE snemaš kostumske drame. Živiš v trenutku. Godard je priznan kritik, toda kot režiser je novinec. Zabavaš se na snemanju, hkrati pa se sprašuješ, ali bo ta film sploh kdaj ugledal luč sveta …’ /…/
Nekoč sem izjavil, da bi moral vsak režiser na neki točki svoje kariere posneti film o procesu snemanja filmov. Povsem logično je, da želimo raziskati to kompleksno in obsesivno temo, ki ji posvečamo vso svojo strast in ustvarjalnost. Toda kakšen je pravi pristop? Kako najti primeren ton? Ali je sploh mogoče narediti kaj boljšega od Ameriške noči (La Nuit américaine)? Najbrž ne.
Skozi leta so se mi misli vedno znova vračale k trenutku, ko sem posnel svoj prvi večji film – k tistemu neizmernemu veselju, ko sem lahko leta filmskih idej in obsesij končno strnil v film. To je seveda izkušnja, ki jo doživiš le enkrat v življenju. /…/
Imel sem torej temo, vendar se mi avtobiografija ni zdela prava izbira. Težave, povezane z ustvarjanjem filma, so neizogibni del umetnikove poti, toda ali svet res potrebuje še en portret umetnika, ki se spopada z mukami ustvarjanja? In ali je sploh mogoče preseči Osem in pol (8½)?
Ko je pred dvema letoma umrl Jean-Luc Godard, sem pomislil: čas je, da posnamem ta film; da ustvarim portret tistega edinstvenega trenutka, rojstva novega vala; da napišem ljubezensko pismo ljudem, ki so v nas vzbudili željo po ustvarjanju filmov; ljudem, ki so nam vlili zaupanje, da smo sposobni ustvarjati filme; nas prepričali, da moramo ustvarjati filme. Kaj sem sploh še čakal!
Francoski novi val mi je spremenil življenje. /…/ Ko sem si prvič ogledal film Do zadnjega diha (À bout de souffle), sem pomislil: ‘Aha, torej je mogoče!’ Njegova svoboda me je navdušila. O filmskem ustvarjanju nisem vedel ničesar, a sem čutil, kako kul, radosten in revolucionaren je bil ta film. /…/
Tisto filmsko obdobje je zame ostalo ključnega pomena. In nihče ga ne uteleša bolje kot Godard. Počne stvari, ki so prepovedane, skicira, improvizira. Obožujem njegov humor, njegovo telesnost, njegovo predrznost. Nobenim pravilom ne sledi. Samo lastni filmski senzibilnosti.
Ko začne snemati svoj prvi celovečerec, zaostaja za prijatelji z revije Cahiers du Cinéma. Zaskrbljen je, negotov, boji se, da je zamudil trenutek. Manjka mu samozavesti. To se mi zdi zelo prikupno – in v popolnem nasprotju s sliko, ki smo si jo o njem ustvarili kasneje v njegovi karieri.
Z današnjega vidika se Do zadnjega diha nahaja nekje na polovici filmske zgodovine. Zdelo se mi je, da je to idealen trenutek, da doživimo radikalno in drzno dejanje, ki ga je ta film predstavljal. Da sami sebe spomnimo, kako se je filmska umetnost sposobna ves čas na novo izumljati. Da naslikamo igriv portret tesno povezane skupnosti filmskih fanatikov, ki živijo, jedo in dihajo film. Da pokažemo, da je film ustvarjalen medij – in bo takšen tudi ostal. Da raziščemo, kako se rodi nova vrsta osebnega filma. /…/
Preden smo začeli, sem igralcem dal v branje naslednje besedilo: ‘Godard je iskal spontanost, neposrednost, tako kot mnogi slikarji in jazzovski glasbeniki tistega časa. V zraku je bil pojem improvizacije – sinonim za kulskost. Za dosego takšne svobode moraš biti bodisi spontano briljanten (veliko sreče pri tem!) ali pa moraš vložiti ogromno truda – vsak prizor temeljito preučiti iz vseh zornih kotov, ga poznati tako dobro in biti pri tem, kar počneš, tako sproščen, da bo delovalo spontano in improvizirano, brez vsakršne izumetničenosti. /…/ Pomembno: ne igraš v kostumski drami. Film, o katerem govorimo, nima nobenega posebnega pomena zaradi svoje starosti ali ugleda. Trenutki, ki jih ustvarjamo, in liki, ki jih upodabljamo, si ničesar od tega še niso prislužili. Počneš le tisto, kar v življenju počnemo vsi: preprosto živiš v trenutku, z navdušenjem in optimizmom, ki ju prinašata mladost in umetniško ustvarjanje.
Veliko prikritega humorja izhaja iz dejstva, da naše občinstvo pozna izid. Postavimo jih za priče rojstva edinstvenega filmskega umetnika med ustvarjanjem enega najbolj odmevnih in vplivnih filmov v zgodovini kinematografije. A ne ti ne kdorkoli drug v našem filmu tega še ne ve. /…/
Večinoma si samo vesel, da si lahko del te pustolovščine, pri tem pa nimaš pojma, ali je tisto, pri čemer sodeluješ, sploh kaj vredno … Nikoli ne pozabi, da je filmsko ustvarjanje samo po sebi optimistično početje. Ali kot je v tistem času dejal François Truffaut: film prihodnosti bo dejanje ljubezni.’«
– Richard Linklater
kritike
»Da bi lahko cenili Novi val, moramo sprejeti, da Godard postane fikcijski lik – ne smemo torej zahtevati zvestobe, ampak se moramo zabavati s projekcijami, ki jih ponuja njegova osebnost, njegov mit, skupaj s pripadajočim deležem klišejev. Linklaterju izziv uspe predvsem zato, ker je njegov pogled naklonjen, v nasprotju z maščevalnim pristopom Hazanaviciusa v filmu Redoutable, ki je v mnogih pogledih antiteza pričujočega dela. Naklonjen, a ne klečeplazen ali pompozen. Linklater se ne ustraši svojega subjekta, to pa predvsem zato, ker ga ne zanima Godard sam, pač pa njegova mladost, njegova neobremenjenost, njegova včasih malce nesramna predrznost – ter vse, kar to pove o neki dobi in načinu snemanja filmov. Novi val kljub črno-beli fotografiji, kvadratnemu formatu in vsem pomežikom ni ne pastiš ne zavesten plagiat (ki ga je Godard sicer zagovarjal): če že kaj vzame iz tistega filma, potem to ni toliko forma kot energija njegovega nastajanja. Ker filma z gledanjem skozi prizmo leta 2025 ne skuša ‘aktualizirati’, ga s svojimi snemalnimi odločitvami ponese v sedanjost: v bistvu gre za ekipo mladih ustvarjalcev, združenih v lahkotni avanturi.
Tako kmalu prenehamo z iskanjem podobnosti, saj bistvo filma ni v tem. Gre za nekaj bolj svobodnega, nekaj v smislu otroške igrice pretvarjanja: ‘Jaz bom francoski režiser s konca petdesetih let, vi pa boste Godard, Truffaut in tako naprej …’ Ime, obleka, rahla podobnost, bolj ali manj prepričljiva imitacija zadostujejo, da se zabavamo kot otroci, neobremenjeni z mitologijo ali nadjazom. Film tako k sreči veliko bolj kot na učeni esej o švicarskem geniju spominja na predstavo skupine mladih cinefilov, malce fetišističnih in predvsem dovolj predrznih, da varuhom templja dokažejo, da ni templja, ki bi ga bilo vredno varovati. Linklater od Godarda prevzame predvsem nekakšen ustvarjalni zanos, ki postane nalezljiv; dejstvo, da je o tako pomembni temi posnel majhen in radosten film, pa dokazuje nežno iskrenost njegovega početja.«
– Marcos Uzal, Cahiers du Cinéma
»‘Najboljši način, kako kritizirati film, je, da ga posnameš,’ se glasi znani Godardov aksiom – in morda velja enako v primeru, ko neki film občuduješ, pri čemer kritika zavzame obliko skrajne pozornosti do najbolj finih detajlov. Linklaterjev navdušujoči poklon kar prekipeva od poznavalskih podrobnosti in vneme režiserja, ki je kariero začel z organizacijo maratonskih filmskih večerov (predhodnikov Austinskega filmskega društva). Novi val, ki se ponaša z odličnim kastingom in igro, uprizarja run-and-gun produkcijo Do zadnjega diha (1960), živahno poskakujoč po pariških ulicah, da bi držal korak z Godardom, 29-letnim čudežnim dečkom, ki kar ne more čakati, da pusti svoj pečat. /…/ Gledalci imamo občutek, kot bi gledali Do zadnjega diha z Linklaterjevim komentarjem v živo – in to v najboljšem možnem smislu. /…/ Počutimo se, kot bi bili z Godardom in njegovo ekipo del nekakšne razburljive pustolovščine, kar daje Novemu valu pridih caperja. /…/ Film, ki prihaja le nekaj let po Godardovi smrti, je spomenik zelo specifičnemu trenutku v filmski zgodovini, ko je bilo vse mogoče, njegov entuziazem pa je hkrati povabilo, da se tudi sami spravimo v pogon.«
– Nicolas Rapold, Sight and Sound
»Dvorano zapustimo z lahkim srcem. In dejstvo, da film, ki smo ga vsi tako nestrpno pričakovali, obtežen z nemajhnim bremenom mitov in zgodovine, v gledalcu pusti tako preprost občutek, ni majhen dosežek.«
– Pierre Eugène, Cahiers du Cinéma
»Linklaterjev pristop ni muzeološki. Kljub fanatični pozornosti do podrobnosti in slogovni zvestobi filmu Do zadnjega diha svojim igralcem pušča obilo prostora, da likom vdihnejo življenje ter Novi val ponesejo stran od preproste poustvaritve izvirnega filma in njegovih ustvarjalcev. Vseskozi imamo vtis, kot bi režiser očarano opazoval, medtem ko druščina drznih mladih ljudi počne tisto, kar imajo radi – in mimogrede za vedno spreminja medij.«
– Leonardo Goi, Notebook
