Nehvaležna bitja

Češka, Slovaška, Slovenija, Poljska, Francija, Hrvaška / 2025 / 110 minut

režija:  Olmo Omerzu

igrajo: Barry Ward, Dexter Franc, Timon Šturbej, Barbora Bobulová, Antonín Chmela

zgodba

David svoja otroka odpelje na počitnice ob Jadranskem morju v upanju, da mu bo uspelo obdržati skupaj razpadajočo dvojezično družino. Njegova sedemnajstletna hči Klára, ki se spopada z motnjo hranjenja, se tam zaljubi v domačina Denisa. Ko Denisa obtožijo umora, David otroka hitro odpelje nazaj domov na Češko. Klárino stanje se naglo poslabša in nazadnje pristane v bolnišnici. Edino, kar še povezuje njena odtujena starša, je želja, da bi jo rešila. Težki časi zahtevajo težke odločitve …

iz prve roke

»Nehvaležna bitja so zgodba o družini v krizi, razpeti med krivdo in zanikanje. Film zastavlja vprašanje: kako daleč so starši pripravljeni iti, da bi svojo hčer rešili motnje hranjenja – tudi če to pomeni prestopiti mejo med resnico in lažjo, skrbjo in manipulacijo? Skozi to intimno dramo film raziskuje, kako odrasli, nezmožni soočenja s svojimi neuspehi, nezavedno projicirajo lastne težave in nezaceljene rane na otroke. /…/ Zanimiva se mi je zdela uporaba besedne zveze, ki se je vsi spominjamo iz otroštva. Vedno mi je na neki način šla na živce. Za kaj bi morali biti otroci hvaležni? Za to, da so se rodili? Morda so v našem filmu nehvaležni ravno odrasli, ki niso sposobni dojeti in sprejemati lastnih napak. /…/ Obstaja žanr arthouse filma ali pa vsaj predstava o tem, kakšen naj bi arthouse film bil, od tematskega fokusa do naracije in tako naprej. Vse to se mi včasih zdi predvidljivo in me začenja malenkost dolgočasiti. To je morda vidno v tem, da se v Nehvaležnih bitjih v narativnem smislu dogaja precej več, kot se je dogajalo v mojih prejšnjih filmih. Na neki način sem se skušal pripovedno sprostiti. Zakaj ne bi uporabil nenadnega preobrata, kakršnega uporablja ameriški film, ampak tokrat v avtorskem kontekstu? Ljudje imajo včasih določena pričakovanja od filmov, ki jih gredo gledat, namesto da bi se pustili presenetiti – in morda sem delno reagiral na to, skušal biti nepredvidljiv.«
– Olmo Omerzu

kritike

»Kar se na prvi pogled zdi kot običajna drama o travmatični izkušnji družine, ki se spopada z anoreksijo najstarejšega otroka, se postopoma razvije v nekaj bolj nenavadnega in izvirnega, celo črno-komičnega /…/ V rokah kakšnega drugega režiserja bi snov lahko hitro delovala absurdno, zlasti skrajnosti, v katere se je Omerzu pripravljen spustiti v zadnjem dejanju. Toda njegov nadzor nad tonom je dovolj samozavesten, igralci pa dovolj spretni, da se zlahka pustimo zapeljati pretkanemu filmskemu plesu razodetij in prikrivanj. Liki so nadvse prepričljivi – nepopolna mešanica razdražljivosti, sebičnosti in požrtvovalnosti –, zlasti starša, ki se največ naučita o sebi in drug o drugem, ko stvari nazadnje dosežejo vrelišče. Omerzujev pristop je vseskozi lahkoten, ironičen in nežno humoren, s čimer nekoliko spominja na Françoisa Ozona, ki ima podoben občutek za vijugaste, prebrisane komične drame, zakoreninjene v bolečini.«
– Leslie Felperin, The Hollywood Reporter

»Film Nehvaležna bitja nas sprva draži z vznemirljivo vizualno slovnico kriminalnih trilerjev in psiholoških grozljivk, vendar se na koncu izkaže za nekaj malo bolj subtilnega, saj gledalcem odreče katarzično eksplozijo, ki jo zahteva žanrska konvencija. Omerzuja bolj kot zunanje grožnje, ki razdirajo družino, zanima notranja družinska politika. Nehvaležna bitja, ravno dovolj verjetna, da jih gledamo kot dramo in ne kot melodramo, in razveseljivo osvobojena predvidljivih zasukov, so prav mogoče Omerzujevo najbolj zrelo in najbolj tehtno delo doslej.«
– Stephen Dalton, The Film Verdict