Islandija, Danska, Švedska, Francija / 2025 / 109 min
režija: Hlynur Pálmason
vloge: Saga Garðarsdóttir, Sverrir Guðnason, Ída Mekkín Hlynsdóttir, Grímur Hlynsson, Þorgils Hlynsson, Ingvar Sigurðsson, Anders Mossling,
Daleč, daleč stran v majhnem podeželskem mestu petčlanska družina in pes ovčar uživajo v pozni večerji. Videti so srečni in zadovoljni, varno skriti pred težavami sveta. Mama, nadarjena, a ne preveč uspešna umetnica, pripravlja svoj najambicioznejši projekt. Oče preživlja družino z delom na 15.000-tonski ribiški ladji. Otroci odraščajo svobodno in brezskrbno, v popolnem sožitju z naravo, karkoli že to pomeni. V tem filmu ni ne skrajnih desničarjev ne morilcev, samo običajni ljudje z običajnimi čustvi in običajnimi težavami. Zanimajo nas vsakdanje reči: družinski izleti, kopanje psa, sneg, hrana, zamrznjena riba, gumijasti škornji, letni časi, orke, poletna obleka, Ivana Orleanska, humor, seks … ali pa pomanjkanje slednjega. Stvari, ki zares štejejo. A za vsem tem se nekaj skriva. Nekaj, česar ne razumemo, nekaj starodavnega, živalskega, mračnega …
iz prve roke
»Ljubezen, ki ostaja govori o naravi; o vsem, kar zgradimo, zgradimo znova ali uničimo; o stvareh, ki nas združujejo, in tistih, ki nas ločujejo; o težavah v sporazumevanju in nasprotujočih si čustvih. Predvsem pa govori o družini, ki je jedro filma in njegovo utripajoče srce. /…/
Pogosto mislimo, da so v življenju najbolj pomembne velike teme, na primer politika. Meni pa se zdi, da v življenju človeka največ štejejo majhne, intimne stvari: naše razmerje z bližnjimi, z brati in sestrami, z našimi otroki, z naravo, s krajem, kjer živimo. Po Božji deželi sem želel povedati sodobno zgodbo, raziskati naš čas. Snemati tisto, kar mi je blizu, kar najdem v svoji okolici, na lastnem vrtu, ne da bi moral kaj posebej graditi ali poustvarjati. Stvari prikazati takšne, kakršne so, brez zvijač. Želel sem govoriti o intimnem, vsakdanjem, celo grdem, namesto da bi iskal spektakularnost, izjemnost ali popolnost. To je film o vsakdanjem življenju, o stvareh, ki so nam domače, pa tudi tistih, ki so nam tuje, s sanjskim pridihom. Poleg tega sem želel, da bi vse skupaj delovalo tekoče, da bi bil film v nenehnem gibanju, kot voda. /…/
Ljubezen, ki ostaja nas sprašuje: kaj počnemo s svojim časom? Kaj je v življenju zares pomembno? Mislim, da so to trenutki, ki jih preživimo z družino, s svojimi ljubljenimi, spomini, ki jih ustvarjamo skupaj. Film govori o življenju, občutku pripadnosti. Kaj se zgodi z družino, ko se starša ločita, kam gredo vsi spomini, skupni trenutki? Kaj se zgodi z ljubeznijo, ki ostane?
O ljubezni začnemo razmišljati šele takrat, ko je nimamo več. Kadar jo imamo, jo pogosto začnemo jemati za samoumevno; včasih težko vidimo ljubezen okoli sebe, lepoto življenja. Morda bi bil svet boljši, če bi ljudje preprosto skrbeli za svoj vrt, spoštovali sosede, svoje otroke in naravo. Toda vse stvari in vsi ljudje imajo svojo temno plat, jaz pa nočem, da bi moji filmi podajali idealizirano podobo življenja. /…/
Vsi moji filmi so osebni, saj so člani ekipe in igralci pogosto ljudje iz mojega življenja, pa tudi lokacije, hiše, avtomobili … vse to so stvari, ki jih najdem v svoji okolici. Tako je bilo že pri mojih prejšnjih celovečercih, pričujoči film pa je morda res še posebej oseben, saj v njem nastopajo vsi moji trije otroci. /…/ Zame je bilo zelo pomembno ustvariti prijetno in varno okolje, v katerem bi igralci in tehnično osebje lahko skupaj ustvarjali in se zabavali. Hotel sem imeti čim manjšo ekipo, le nekaj ljudi, nič več. Snemanje je moralo biti zelo svobodno. Z mislijo na to sem pisal tudi scenarij: brez prizorov, ki bi jih bilo težko posneti, brez zahtevnih scenografij. Samo kamera, lahek stativ in skoraj nobenih luči. V vseh pogledih sem želel ohraniti preprostost in neposrednost, da bi lahko ujel specifično energijo filma in našel ravnovesje med absurdnim in komičnim, lepim in grdim, družino in naravo, otroki in starši … Največ sem razmišljal o tem, kako ohraniti pri življenju bistvo filma, kako najti pravo energijo, predvsem pa sem želel, da bi se vsi zabavali.«
– Hlynur Pálmason
