Ko pridem ven

Slovenija / 2025 / 106 min

režija: Metod Pevec

Za zidovi osrednjega slovenskega zapora na Dobu se je leto in pol odvijal proces, v katerem so obsojenci za težka kazniva dejanja skozi psihodramo prehodili pot od otroštva do negotove prihodnosti po prestani kazni.

Metod Pevec, eden najvidnejših slovenskih filmskih avtorjev, ki v svojih igranih in dokumentarnih delih pogosto posega v intimne plasti posameznika in družbe (med drugim Aleksandrinke, Dom, Jaz sem Frenk), tudi tokrat vstopa v prostor, kjer ni gotovih odgovorov. Kot poudarja, je izhodišče filma prav v tem nerazumevanju: »Vse bolj se mi zdi, da je najboljše izhodišče za dokumentarni film tam, kjer nečesa ne razumem, ampak me to hkrati neustavljivo privlači.« Ob prvem obisku zapora na Dobu je srečal ljudi, ki jih je doživel kot like, ki bi jih želel napisati, a je hitro ugotovil, da življenje njihove zgodbe piše bolje. Zato se je k njim vrnil s kamero in odprtim pristopom.

»Na začetku nisem imel pojma, kdo se bo sploh pridružil našemu psihodramskemu in filmskemu interesu … prišli so številni, ostali pa samo tisti, ki bi jih po tem snemanju lahko štel za svoje prijatelje,« pravi Pevec.

Ko pridem ven tako ni film o zaporu v običajnem smislu, temveč film o človeku v skrajnih okoliščinah, o krivdi, dediščini nasilja, odgovornosti in o trenutkih, ko se pod plastmi vsega tega pojavi nepričakovana potreba po ustvarjalnosti, bližini in smislu. Tam, kjer izginejo zunanje identitete, se odpre prostor, ki ga film imenuje osvobojeno ozemlje znotraj zaprtih zidov.

Nagrada občinstva na 28. Festivalu slovenskega filma potrjuje, da film gledalca ne nagovarja le intelektualno, temveč tudi čustveno – kot izkušnja, ki ostane in zahteva odziv.