Odpuščanje

Slovenija, Kosovo, Črna Gora, Srbija / 2021 / 82 min

režija: Marija Zidar

V albanskem višavju na očeta ubitega dekleta pritiskajo, naj se spravi z morilcem svoje hčere in njegovo družino, da bi s tem prekinil krog nasilja. Trk preostanka starodavnih zakonov, vere in državne ustavne zakonodaje.

Celovečerni prvenec slovenske režiserke Maje Zidar je dobitnik vesne za najboljši dokumentarec.
Po projekciji v petek, 18. 3., bo potekal pogovor z režiserko, ki ga bo vodila Mojca Kumerdej.

SINOPSIS

V albanskem visokogorju je v trpkem sporu med družinama v sorodu ubito 18-letno dekle. Na njenega očeta lokalni škof in vodja nevladne organizacije iz prestolnice pritiskata, naj hčerinemu morilcu, ki je v zaporu, in tudi njegovi družini ne le odpusti v krščanskem duhu, pač pa naj se z njimi spravi – kot je nekoč veleval starodavni albanski zakonik, Kanon. Pronicljiva in pretresljiva observacija patriarhalne družbe, ujete med napol pozabljeno preteklostjo in negotovo sedanjostjo.

REŽIJSKA IZJAVA

Odpuščanje, opazovalni dokumentarec, prikazuje zakulisje konflikta med moškimi v globoko patriarhalni balkanski družbi. V tem sporu je izgubilo življenje mado dekle. Svoje oko, in oko kamere, sem zato usmerila na tiste moške, ki so odločali o dediščini njene smrti. Film prikazuje dejanskost patriarhalnih razprav in ritualov, iz katerih so bile ženske od nekdaj izključene.

Takšni konflikti obstajajo v domala vsaki družini in vsaki družbi, vsepovsod. Toda v Albaniji so se protagonisti soočali z globoko kompleksnimi družbenimi okoliščinami. V dramatični družbeni situaciji 90. let prejšnjega stoletja so v delih Albanije obudili stare vrednostne sisteme, med njimi v času komunizma zatrti starodavni albanski zakonik, Kanon. Četrt stoletja pozneje se protagonisti še vedno ne morejo zediniti, na kateri vrednostni sistem se pri reševanju konflikta opreti.

Očetove rane iz preteklosti so govorile ne le o Albaniji, pač pa tudi o Balkanu, ki se z nasprotujočimi si pogledi ozira na stoletja nerazrešenih konfliktov in odpira nove. Zgodba o neskladju vrednot, med reinterpretacijo tradicije in vere ter sodobnostjo, pa govori tudi o Evropi, kjer skrajno desni populizem ponuja stare rešitve za sodobne probleme. Film skupaj s protagonisti išče smisel v negotovi sodobnosti in namesto odgovorov zastavlja vprašanja.

Želela sem prikazati tudi kompleksnejšo podobo patriarhalne družbe in konflikta v njej, ki ga opazujem kot ženska – pogled, ki ga občinstvo lahko razbere tudi z obraza matere v filmu, ki dogajanje opazuje iz kota, molče.

OZADJE TEME FILMA 'ODPUŠČANJE' IN ALBANSKI KANON

Dokumentarni film se odvija v sodobni Albaniji, kjer sta kosovski direktor fotografije Latif Hasolli in slovenska režiserka Marija Zidar začela raziskavo in snemanje že leta 2014. Država je prešla nekaj najostrejših družbenih tranzicij v Evropi, kompleksnost te tranzicijske družbe pa predstavlja ozadje tega filma.

Po padcu komunistične diktature Enverja Hoxhe so v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja, še zlasti v oddaljenih severnih predelih Albanije, obudili stare vrednostne sisteme. V odsotnosti delujoče države in družbenem neredu (nova demokratična vlada je padla v poznih 90. letih, po zlomu gospodarskih piramidnih shem) so oživili Kanon – albansko starodavno običajno pravo. Slednje je v albanski plemenski družbi stoletja urejalo življenje v skupnosti in tudi zasebno življenje (poroke, dedovanje, lastnino ...). Kanon (obstaja več regionalnih različic, najbolj znan je Kanon Lekë Dukagjinija, ki je bil v rabi na goratem severu) je bil med komunizmom prepovedan in zatrt s skrajnimi kaznimi. V primeru uboja ali hude razžalitve časti je Albanec po Kanonu imel na voljo dve možnosti, ki sta bili tako njegova pravica kot dolžnost: krvno maščevanje (albansko: gjakmarrja) ali pa sprava s storilcem in njegovo družino oz. plemenom, ki so jo dosegli prek posrednikov. Sprava je bila nato celo vrednejša od krvnega sorodstva. Po Kanonu se je bilo nad ženskami in otroki prepovedano maščevati.

Toda medtem ko so v devetdesetih letih 20. stoletja v nekaterih predelih Albanije oživili miselnost (pravico) do maščevanja, obenem pa so se povečali tudi družbeni pritiski okolice k maščevanju, pa se glede maščevanja in tudi sprave niso ohranila tudi zelo stroga pravila in rituali, kakršne je nekoč veleval Kanon. Sodobna maščevanja so komaj še v čemer koli podobna kodificiranim, skorajda obrednim vidikom krvnega maščevanja po Kanonu, ki so v nekaterih primerih lahko celo več generacij ovirala maščevanje. S sklicevanjem na tradicijo se danes pogosto upravičuje običajne zločine. Ta starodavni zakonik je postal tudi vir izkoriščanja za številne lokalne nevladne organizacije in posameznike, ki trdijo, da nudijo mediacijo po Kanonu, izdajajo pa tudi potrdila o krvnem maščevanju družinam, ki iščejo v tujini azil. Številne med njimi je albanska država kazensko preganjala kot koruptivne prakse, ki so v koliziji z državnim ustavnim zakonskim redom. Albanija se danes hitro modernizira, toda pot tranzicije je dolga.

IZ MEDIJEV

»Dokumentarni prvenec slovenske režiserke Marije Zidar je še posebej aktualen v času sojenja za umor Georgea Floyda. Medtem ko se lahko zdi, da med ulicami Minneapolisa in albanskim visokogorjem, med državljanskimi pravicami v ZDA in balkanskimi spori, ni povezave, pa avtoričin film prikazuje prepričljivo povezavo: skrajno zahtevno, čustveno naelektreno in včasih politično pot do sprave... Napeta in pozorna observacija s številnimi odtenki.«

»V dokumentarnem filmu režiserka prikazuje globoko patriarhalno družbo. Medtem ko moški razpravljajo o možnostih sprave, so glasovi žensk preslišani«.