Velika Britanija / 2021 / 98 min
režija: Kenneth Branagh
igrajo: Caitríona Balfe, Judi Dench, Jamie Dornan, Ciarán Hinds, Colin Morgan, Jude Hill
Film, postavljen v burno obdobje poznih šestdesetih let, je humoren, nežen in globoko oseben spomin Kennetha Branagha na njegovo rojstno mesto. »Za tiste, ki so ostali, tiste, ki so odšli, in vse tiste, ki smo jih izgubili.« Oskar za najboljši izvirni scenarij in nagrada BAFTA za najboljši britanski film.
zgodba
Severni Belfast, avgust 1969. Devetletni Buddy natančno ve, kdo je in kam sodi. Je otrok delavskega razreda, srečen, ljubljen in varen. Njegov svet je živahna in zabavna ulica, kjer prebiva vsa njegova razširjena družina, kjer sosedje držijo skupaj in kjer se je nemogoče izgubiti, saj se v Belfastu vsi poznajo – ali pa se tako vsaj zdi. Toda družbeno nezadovoljstvo se stopnjuje, in ko na Buddyjevi ulici nazadnje izbruhne nasilje, se njegov otroški svet čez noč obrne na glavo.
iz prve roke
»To je najbolj oseben film, kar sem jih kdaj posnel; pripoveduje o kraju in ljudeh, ki jih imam rad. /…/ Belfast je mesto zgodb. V poznih šestdesetih letih je doživljal zelo razburkano, dramatično in včasih nasilno obdobje, v katerem se je znašla tudi moja družina. Potreboval sem petdeset let, da sem našel pravi način, kako o tem pisati; da sem našel ton, ki sem ga iskal. /…/ Spominjam se, da se mi je življenje v enem samem popoldnevu obrnilo na glavo. Bilo je skoraj kot v počasnem posnetku: zaslišal sem zvok, ki ga nisem razumel, se obrnil in zagledal množico na koncu ulice – in življenje ni bilo nikoli, nikoli več enako. Čutil sem, da je v tem dogodku nekaj dramatičnega in univerzalnega; da bi ljudje v njem lahko prepoznali prelomno točko v lastnem življenju. /…/ Zgodba o mojem otroštvu, ki je navdihnila film, je postala zgodba o tisti točki v življenju vsakega človeka, ko otrok prestopi v odraslost, ko je konec nedolžnosti. V Belfastu leta 1969 so ta prehod pospešili nemiri, ki so divjali okoli nas. /…/ Upam, da bo Buddyjeva zgodba občinstvo zabavala. Belfast prežemata nekakšen optimizem in vitalnost, za katera upam, da se odražata tudi v filmu; pa tudi zelo spodbuden humor. Upam, da bodo gledalci začutili veselje in včasih žalost mesta /…/ in da bodo ob pogledu na odseve drugih življenj razumeli, da niso sami.«
– Kenneth Branagh
kritike
»Belfast, avtobiografski črno-beli film o disruptivnem odraščanju v črno-belem svetu /…/, je videti kot Cuarónova Roma s twistom Tornatorejevega Kina paradiž. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina
