Slovenija, Italija, Hrvaška, Srbija, Črna Gora, S. Makedonija / 2025 / 144'
režija: Marko Naberšnik
vloge: Anica Dobra, Iva Krajnc Bagola, Jurij Zrnec, Lea Cok, Polona Juh, Saša Tabaković, Tjaša Železnik, Vladimir Tintor
VSEBINA
Ganljiv, humoren in navdihujoč film o soočanju z boleznijo. Zgodba spremlja Bronjo skozi različna obdobja njenega življenja. Potem ko v otroštvu zaradi raka izgubi mamo, se mora v mladosti s to zahrbtno boleznijo soočiti še sama. Kljub številnim in skoraj nepremostljivim izzivom se Bronja z njimi spoprijema z mešanico solz, smeha in neomajnega optimizma. Film temelji na resnični zgodbi in avtobiografskem romanu z istim naslovom. Doživel je že devet ponatisov.
V vlogi Bronjinega očeta nastopa Jurij Zrnec, v glavni vlogi igra Lea Cok, ki je upodobila starejšo Bronjo, mlajšo verzijo pisateljice pa je zaigrala Mei Rabič. Mlajšega brata Roka je upodobil Jaka Mehle, starejšega pa Žiga Šorli. V vlogi Bronjine mame nastopa Tjaša Železnik, babica je Anica Dobra. Kot ožja sorodnika se v filmu pojavita še Saša Tabaković in Iva Krajnc Bagola.
»Želim si, da bi na film prenesli duh nekega preteklega, skupnega časa v osemdesetih in devetdesetih letih. Ta čas je za Slovence na neki način skupni imenovalec, saj nismo imeli nobenih izbir in smo vsi živeli na približno enak način. /…/ Z Markom se nama je zdelo zelo pomembno, da obdobje dobro uvrstiva v film. Ta svet, tisti čas otroštva je bil namreč zame zelo pomemben. Ne samo zato, ker smo bili takrat še vsi skupaj, ker je bila mama še živa in naša kuhinja topla in polna, ampak tudi zato, ker je bil zame to čas brezpogojne ljubezni, varnosti in elementarne sreče. Gre za čas, ko sem v žepe pospravila vse dobre karte, ki sem jih lahko položila na mizo pozneje, takrat, ko me je življenje hotelo zabrisati iz igre. /…/ Najpomembnejše se nama je zdelo, da ostaneva v ključnih točkah zvesta romanu, da se dotakneva nekaterih pomembnih življenjskih tem, da ohraniva duha in sporočilo zgodbe ter ne zaideva v patetičnost in karikiranje. In ko sva imela postavljene te temelje, sva začela pisati. /…/ Zares je nadrealen občutek, ko se pred teboj začne vrteti film o življenju, ki si ga že odživel. Ko gledaš film, v katerem si, a te hkrati ni. Moram reči, da je zame to kar zapletena reč. Ker se še enkrat zgodi vse. Vse lepo, ampak tudi vse hudo.«
– Bronja Žakelj
»Bronjin roman ima v sebi svetlobo, lahkotnost in na trenutke tudi duhovitost v načinu, kako prikaže dogodke. /…/ Kolektivni spomini, ki izvirajo iz nekdanje Jugoslavije, so še vedno živi. V filmu je tako prikazan del socialnih konstruktov okoli varčevalnih ukrepov, bonov za bencin in kupovanja dobrin v Italiji. A to je le del zgodbe. Ravno toliko prisoten, da označi zgodovinski čas, v katerem se film dogaja. Sicer smo se bolj osredotočili na družinsko zgodbo. /…/ Tragične dogodke smo skušali osmisliti skozi duhovni razvoj človeka: smrt je del nas in vsaka smrt tudi ni konec sveta. V zgodbi smo priča smrti, ki za junakinjo pomeni prezgodnje odraščanje, smrti, ki predstavlja popoln šok, in smrti, ki je naraven odhod s tega sveta. Vsi tragični dogodki torej niso enaki.«
– Marko Naberšnik
