Slovensko stalno gledališe Trst
režija: Anđelka Nikolić
igrajo: Primož Forte, Nikla Petruška Panzon, Jernej Čampelj, Sara Gorše, Igor Zobin
Družba, ki temelji na moči kapitala, nevroze pred izgubo socialnega statusa, zloraba hierarhičnih odnosov na delovnem mestu, mobing in prekariat so teme nove uprizoritve Slovenskega stalnega gledališča z naslovom Nekaj v zraku.
Vsebine zvenijo aktualne, uprizoritev pa je dramatizacija novele iz zbirke, ki jo je tržaški pisatelj Vladimir Bartol napisal v tridesetih letih 20. stoletja. Dramaturginja Simona Hamer je priredila novelo Zadnje gibalo, ki je zadnje poglavje zbirke Al Araf (1935), v kateri avtor v širokem slogovnem in vsebinskem razponu obravnava vprašanja človeka, živečega v negotovem času med svetovnima vojnama.
Al Araf je zid, ki v Koranu ločuje dobro od slabega, tako kot njegove vsebine kažejo, kot piše avtorica dramatizacije, »na pisateljevo afiniteto do umetniškega konglomerata mističnosti, filozofije in zgodovine«. Eksotični namig naslova pa je značilni element Bartolove poetike, ki je nekaj let kasneje dosegla vrh z romanom Alamut.
Fantastika, filozofija, psihoanaliza in ljubezen se prepletajo v zgodbah zbirke, med katerimi izbrana novela ponuja večplastno branje v kontrastu s skoraj vodvilskim predznakom. Govori o ljubezenskem štirikotniku med podjetnikom, njegovo ženo, tajnico in poslovnim svetovalcem. Obravnavanje navidezno banalnih afer je samo fasada realnega namena avtorja, ki razmišlja o višjih silah in močeh, ki vodijo dejanja in življenja vsakega človeka. »Nekaj v zraku« vpliva na vse izbire in je lahko neviden, neotipljiv element gospodarske, politične ali družbene narave. Osnovne vrednote, na primer ljubezen, so podrejene temu skrivnostnemu mehanizmu, ki usmerja protagoniste, kot da bi šlo za lutke z navidezno suverenostjo. Anton in Ilonka Jedliček, Leopold Stieglitz in Vera živijo v strahu pred izgubo določenega statusa, ki ga potrjuje prepoznavna vloga v poslovnih ali partnerskih odnosih.
Izvirno literarno besedilo upošteva dokaj konservativen družbeni ustroj, v katerem ima ženska jasno odmerjen prostor, zato je posebno zanimivo dejstvo, da sta režijo in priredbo prevzeli ženski. Simona Hamer je dramaturginja in dramatičarka, dobitnica Grumove nagrade, ki drugič sodeluje s SSG (po sodelovanju pri uprizoritvi Hozana tekočemu računu). Prvič pa v tržaškem gledališču režira Beograjčanka Anđelka Nikolić, ki je za svoje režije prejela tudi številne nagrade (med njimi Sterijevo nagrado). Pri tem projektu je ustvarila tudi scenografijo.
Novela je nastala v času, ko se je avtor ukvarjal s političnimi in osebnimi dvomi, ki so vezani na predvojno napetost in vzpone diktatur v Evropi, a tudi na konec ljubezenske zgodbe z igralko tržaškega gledališča Nado Gabrijelčič. Skoraj komična, lahkotna podoba uprizoritve govori o nemoči protagonistov, a ima zelo aktualen predznak v odnosu do današnjih razmer in zmedenosti sodobnega človeka, ki je za vsako ceno suženj uspešnega imidža.
Ob 120. obletnici rojstva Vladimirja Bartola bo Slovensko stalno gledališče s to uprizoritvijo počastilo tržaškega pisatelja mednarodnega slovesa, a tudi njegov odnos do gledališča rodnega mesta, kamor je zahajal tudi kot publicist.
